Ko se je COVID-19 marca 2020 začel infiltrirati v bolnišnico Boston, sem bil študent četrtega letnika medicine in opravil zadnjo klinično rotacijo. Ko se je učinkovitost nošenja maske še razpravljala, so mi naročili, naj spremljam bolnike, ki so vstopili v urgenco, ker njihove pritožbe niso bile dihalne narave. Na poti v vsako izmeno sem videl, da je začasni testni prostor v preddverju bolnišnice rasel kot nosečniški trebuh, z vedno več uradnimi neprozornimi okni, ki so pokrivala vse dejavnosti v notranjosti. "Pacienti, pri katerih sumijo na COVID, bodo obiskali le zdravnika." Neke noči, ko je obrisala monitor, miško in tipkovnico z različnimi dezinfekcijskimi robčki, je glavna stanovalka povedala osebju rezidence – to je nov ritual, ki označuje premik v izmenah.
Vsak dan na urgenci je kot ples z neizogibnim. Ker vedno več medicinskih šol ukinja tečaje, vsakič, ko naletim na pacienta, se mi zdi, da je to morda moj zadnji čas kot študent. Ali sem za žensko, ki je skoraj omedlela med menstruacijo, upoštevala vse vzroke za nenormalno krvavitev iz maternice? Ali sem spregledal ključno vprašanje, ki bi ga zastavil bolniku z nenadno bolečino v hrbtu? Vendar se je nemogoče osredotočiti samo na ta klinična vprašanja, ne da bi nas motila pandemija. Prikrivanje teh strahov pred diplomiranjem, ne da bi se naučili vsega, je vprašanje, ki ga skrbi skoraj vse v bolnišnici: Ali bom dobil koronavirus? Ga bom posredoval tistemu, ki ga imam rad? Kaj je zame bolj sebično - kaj to pomeni za mojo junijsko poroko?
Ko je bila moja rotacija kasneje tistega meseca končno preklicana, nihče ni bil srečnejši od mojega psa. (Moja zaročenka je takoj zadaj.) Vsakič, ko grem domov z dela, takoj ko se odprejo vhodna vrata, bo njegov poraščen obraz razkrit iz špranje v vhodnih vratih, maha z repom, moje noge trzajo, jaz sleci se in skočil pod tuš Med. Ko se je slovesnost končala s prekinitvijo izmene v zdravstveni šoli, je naš kužek z veseljem pustil svoja dva človeka domov več kot doslej. Moj partner, doktor medicine. Študentka, ki je pravkar opravila kvalifikacijski izpit, je začela s terenskim raziskovanjem – zaradi pandemije je to delo zdaj odloženo za nedoločen čas. V našem novo odkritem času se znajdemo, da sprehajamo psa, medtem ko se učimo, kako pravilno vzdrževati socialno distanco. Med temi sprehodi trdo delamo, da preučimo subtilne podrobnosti dvokulturnih porok, ki postajajo izjemno zapletene.
Ker ima vsak od nas maminega pediatra – vsaka od nas je podedovala drugo osebo –, obstaja veliko mnenj o tem, kako najbolje proslaviti zvezo svojih otrok. To, kar je bila nekoč nekonfesionalna poroka, se je postopoma razvilo v zapleteno dejanje uravnoteženja, ob spoštovanju partnerjevih pacifiških severozahodnih in protestantskih korenin ter mojih lastnih šrilanških/budističnih tradicij. Ko želimo, da prijatelj vodi en sam obred, včasih dobimo tri različne duhovnike, ki nadzorujejo dva različna verska obreda. Vprašanje, katera slovesnost bo uradna slovesnost, ni toliko implicitno, kolikor preprosto. Če si vzamemo čas za raziskovanje različnih barvnih shem, stanovanj in oblačenja, je dovolj, da se sprašujemo, komu je poroka namenjena.
Ko sva bila z zaročenko izčrpana in sva že gledala ven, je prišla pandemija. Na vsakem kontroverznem razpotju pri načrtovanju poroke se povečuje pritisk na kvalifikacijske izpite in prijave za bivanje. Ko smo se sprehajali s psom, smo se pošalili, da nas bo norost naše družine pognala, da bi se na mestnem sodišču na kaprico poročili. Toda ob nenehnem zapiranju in povečanju števila primerov v marcu vidimo, da je možnost najinega zakona junija vse manjša. Pri teh pohodih na prostem je tedna dolga možnost postala realnost, ker smo trdo delali, da smo mladička držali šest metrov stran od mimoidočih. Ali moramo počakati, da pandemije ne bo konec, ne vemo, kdaj se bo končala? Ali pa bi se morali poročiti zdaj in upati, da bomo imeli zabave v prihodnosti?
Najino odločitev je spodbudilo, da sem bil, ko so moje partnerke začele imeti nočne more, hospitaliziran zaradi COVID-19, vključno z večdnevno respiratorno podporo na oddelku za intenzivno nego, moja družina pa je tehtala, ali me naj odstrani iz ventilatorja. Ko sem nameraval diplomirati in stažirat, je bil stalen tok medicinskega osebja in bolnikov, ki so umrli zaradi virusa. Moj partner je vztrajal, da bomo razmislili o tej situaciji. "Želim sprejemati te odločitve. Mislim, da to pomeni, da se moramo poročiti - zdaj."
Tako nam je uspelo. V mrzlem jutru v Bostonu sva se sprehodila do mestne hiše, da bi izpolnila prijavo za poročni list pred improvizirano poroko nekaj dni pozneje. Da bi preverili vreme za ta teden, smo za datum določili torek z najmanjšo možnostjo dežja. Našim gostom smo na hitro poslali e-pošto, v kateri smo naznanili, da je virtualno slovesnost mogoče pretakati na spletu. Boter moje zaročenke se je velikodušno strinjal, da bo poroko priredil zunaj njegovega doma, vsi trije pa smo večino ponedeljkovega večera pisali zaobljube in slovesne parade. Ko smo v torek zjutraj počivali, smo bili zelo utrujeni, a zelo navdušeni.
Izbira, da izberemo ta mejnik od nekaj mesecev načrtovanja in 200 gostov do majhne slovesnosti, ki se predvaja na nestabilnem Wi-Fi-ju, je absurdna, in to je morda najbolje ponazoriti, ko iščemo rože: lahko najdemo Najboljši je kaktus iz CVS. Na srečo je bila to edina ovira tisti dan (nekateri sosedje so narcise nabirali iz tamkajšnje cerkve). Le nekaj je ljudi, ki so daleč od družabnosti, in čeprav so naša družina in sorodniki kilometri oddaljeni od spleta, smo zelo veseli - veseli smo, da smo se nekako znebili pritiska zapletenega načrtovanja poroke in tesnobe COVID-19. In uničenje je ta pritisk še povečalo in vstopilo v dan, ko lahko napredujemo. V svojem paradnem govoru je boter mojega partnerja citiral nedavni članek Arundhati Roya. Poudaril je: »Zgodovinsko gledano so epidemije prisilile ljudi, da so prekinili s preteklostjo in si na novo zamislili svoj svet. To ni nič drugače. To je portal je portal med enim in drugim svetom."
V dneh po poroki smo neutrudno omenjali ta portal, v upanju, da si bomo s temi trepetajočimi koraki priznali kaos in nesorazmerne izgube, ki jih je povzročil koronavirus – a ne dovolimo, da nas pandemija povsem ustavi. V celotnem procesu oklevanja molimo, da delamo pravo stvar.
Ko sem novembra končno zbolela za COVID, je bila moja partnerka noseča skoraj 30 tednov. V prvih nekaj mesecih hospitalizacije sem imel še posebej težak dan hospitalizacije. Začutila sem bolečino in vročino in naslednji dan sem bila na pregledu. Ko so me odpoklicali s pozitivnim rezultatom, sem jokala sama, ko sem se samoizolirala na zračni blazini, ki bo postala naša novorojenčka. Moj partner in pes sta bila na drugi strani stene spalnice in se po svojih najboljših močeh trudila, da bi bila stran od mene.
Imamo srečo. Obstajajo podatki, ki kažejo, da lahko COVID nosečnicam prinese večja tveganja in zaplete, zato lahko moj partner ostane brez virusov. Z našimi viri, informacijami in omrežnimi privilegiji smo jo vzeli iz našega stanovanja, medtem ko sem zaključil karanteno. Moji tečaji so benigni in samoomejujoči in še zdaleč ne potrebujem ventilatorja. Deset dni po pojavu simptomov sem se lahko vrnil na oddelek.
Kar zadržuje, ni kratka sapa ali utrujenost mišic, temveč teža odločitev, ki jih sprejemamo. Od vrhunca najine priložnostne poroke sva se veselila, kako bi lahko izgledala prihodnost. Ko vstopimo v starost več kot 30 let, bomo kmalu uvedli dvojno zdravniško družino in vidimo, da se gibljivo okno začne zapirati. Načrt pred pandemijo je bil, da poskušamo čim prej po poroki imeti otroke, pri tem pa izkoristimo dejstvo, da le eden od nas živi v težkem letu naenkrat. Ker COVID-19 postaja vse pogostejši, smo to časovnico ustavili in pregledali.
Ali res lahko to storimo? Ali bi morali to narediti? Takrat pandemija ni kazala znakov konca in nismo bili prepričani, ali bo čakanje trajalo mesece ali leta. Ker ni uradnih nacionalnih smernic za odložitev ali nadaljevanje zanositve, so strokovnjaki pred kratkim predlagali, da naše poznavanje COVID-19 morda ni vredno uradnega, izčrpnega nasveta o tem, ali naj v tem obdobju zanosite ali ne. Če smo lahko previdni, odgovorni in racionalni, potem vsaj ni nesmiselno poskusiti? Če premagamo družinske stiske in se v tem pretresu poročimo, ali lahko kljub negotovosti pandemije naredimo naslednji korak v skupnem življenju?
Kot je marsikdo pričakoval, ne vemo, kako težko bo. Vsak dan hoditi z mano v bolnišnico, da zaščitim svojega partnerja, je postajalo vse bolj živčno. Vsak subtilni kašelj je vzbudil pozornost ljudi. Ko gremo mimo sosedov, ki nimajo mask, ali ko si pozabimo umiti roke, ko vstopimo v hišo, nas nenadoma panika. Izvedeni so bili vsi potrebni varnostni ukrepi za zagotovitev varnosti nosečnic, tudi pri zmenkih, težko se ne oglasim na partnerjev ultrazvok in test – čeprav me čaka v parkiranem avtu z lajajočim psom Občuti neko povezavo . Ko naša glavna komunikacija postane virtualna in ne iz oči v oči, postane težje obvladovati pričakovanja naše družine – ki se je navadila na sodelovanje –. Najemodajalec se je odločil za nenadno prenovo enote v naši večstanovanjski hiši, kar je povečalo tudi naš pritisk.
Toda zaenkrat je najbolj boleče vedenje, da sem svojo ženo in nerojenega otroka izpostavil labirintu COVID-19 in njegove zapletene patologije in posledic. V njenem tretjem trimesečju so bili tedni, ki smo jih preživeli narazen, namenjeni virtualnemu preverjanju njenih simptomov, nestrpnemu čakanju na rezultate testov in tiktakanju dni izolacije, dokler ne bova spet mogla biti skupaj. Ko je bil njen zadnji bris nosu negativen, smo se počutili bolj sproščeno in utrujeno kot kdaj koli prej.
Ko sva odštevala dneve, preden sva zagledala sina, s partnerjem nisva bila prepričana, da bova to ponovila. Kolikor vemo, je prišel v začetku februarja, v naših očeh nedotaknjen-popoln, če način, na katerega je prišel, ni popoln. Čeprav smo navdušeni in hvaležni, ker smo starši, smo se naučili, da je med pandemijo veliko lažje reči »jaz« kot pa trdo delati, da bi zgradili družino po pandemiji. Ko je toliko ljudi izgubilo toliko stvari, bo dodajanje druge osebe v naše življenje povzročilo nekaj krivde. Ker plima pandemije še naprej upada, teče in se razvija, upamo, da bo izhod tega portala na vidiku. Ko bodo ljudje po vsem svetu začeli razmišljati o tem, kako koronavirus nagiba njihove svetovne osi – in razmišljati o odločitvah, neodločenostih in neodločenostih, sprejetih v senci pandemije – bomo še naprej pretehtali vsako dejanje in previdno napredovali naprej. naprej, zdaj pa se premika naprej z otroškim tempom. čas.
To je članek o mnenju in analizi; stališča, ki jih izrazi avtor ali avtor, niso nujno stališča Scientific American.
Odkrijte nove vpoglede v nevroznanost, človeško vedenje in duševno zdravje prek »Scientific American Mind«.
Čas objave: 04.09.2021